Izbrane teme sodobne fizike in matematike
Ribonukleinske kisline (molekule RNA) so kompleksne biopolimerne molekule, zgrajene iz štirih glavnih gradnikov, imenovanih nukleotidi (adenin (A), citozin (C), gvanin (G) in uracil (U)). Nukleotidi med seboj tvorijo bazne pare z vodikovimi vezmi, ki so najmočnejše med A-U in C-G, lahko pa nastanejo med mnogo različnimi kombinacijami, glede na zaporedje nukleotidov na verigi RNA. Tvorjenje baznih parov je najpomembnejši dejavnik zvijanja RNA molekul v sekundarno strukturo, kar privede do mnogo različnih funkcij RNA molekul. Raziskave so usmerjene v napovedovanje sekundarne strukture, saj bi boljše razumevanje zvijanja lahko privedlo do napredka pri razumevanju delovanja bioloških sistemov, kot tudi odkrivanja novih možnosti za bionanotehnološka orodja.
Ribonucleic acids (RNAs) are complex biopolymers consisting of mainly four building blocks – nucleotides (adenine (A), cytosine (C), guanine (G) and uracil (U)). Nucleotides are prone to forming hydrogen bonds in pairs A-U and C-G, as well as in some other variations, depending on the RNA nucleotide sequence. Base pairing is the key phenomenon leading to RNA folding into a secondary structure, which gives rise to many different RNA functions. Ongoing research is investigating ways to predict secondary structure, which may improve both current understanding of biological systems as well as design of new bionanotechnological tools.